UVOD
Agilni svet rad ustvarja nove modele, diagrame in cikle. Scrum ima svoj cikel ceremonij, Lean Startup govori o Build-Measure-Learn, Lean UX o Think-Make-Check, Deming pa o PDSA. Na prvi pogled gre za različne pristope z različno terminologijo in različnimi področji uporabe. Ko pa jih pogledamo pobližje, ugotovimo, da vsi opisujejo presenetljivo podobno idejo. Ne glede na to, ali razvijamo programsko opremo, načrtujemo nov produkt, izboljšujemo proizvodni proces ali sprejemamo taktične odločitve, vedno sledimo istemu vzorcu: razvojni cikli
- naredimo korak naprej,
- preverimo odziv realnega sveta,
- se nekaj naučimo in
- na podlagi novih informacij prilagodimo nadaljnje delovanje.
Ta vzorec je bistveno starejši od Scruma, Kanbana ali kateregakoli sodobnega Agilnega frameworka. Predstavlja enega od temeljnih principov uspešnega delovanja v kompleksnih in negotovih okoljih: Ljudje ne znamo dobro napovedovati prihodnosti, zato moramo svoje načrte neprestano preverjati v praksi in jih po potrebi prilagajati.
V nadaljevanju si bomo ogledali najbolj znane razvojne cikle in pokazali, da za različnimi imeni stojita isti temeljni vzorec in namen.
RAZVOJNI CIKLI
PDCA (Plan-Do-Check-Act)
Shewhartov cikel kot temeljni koncept na področju upravljanja kakovosti, predstavlja sistematičen, iterativen proces, zasnovan za izboljševanje in nadzor kakovosti v različnih organizacijskih procesih.
Osnovna načela PDCA cikla temeljijo na štirih ključnih fazah:
- Plan pomeni prepoznavanje problema ali priložnosti za izboljšavo ter razvoj strategije za njuno obravnavo.
- Do je namenjena realizaciji načrta (Plan) v minimalnem obsegu, da se preveri njegova učinkovitost.
- Check: rezultati (Do) se merijo in analizirajo, da ugotovimo, ali rešitev deluje v skladu s pričakovanji.
- Act je ukrepanje na podlagi rezultatov. Odločimo se bodisi za organizacijsko standardizacijo potrjene (Check) strategije, ali pa vrnitev v fazo Plan za nadaljnje izboljšave.
Ta ciklični proces spodbuja nenehno izboljševanje in prilagodljivost organizacijskih procesov. Vrednost PDCA procesa je zelo zgodaj prepoznala tudi Toyota in ga minimalno modificiranega udejanjila kot del svojega Toyota Production System (TPS). PDCA cikel se v TPM manifestira vsaj v dveh zankah:
- Jidoka (Detect – Stop – Fix – Prevent recurrence)
- Andon vrvica (Signal – Investigate – Resolve – Learn)
PDSA (Plan-Do-Study-Act)
Demingov PDSA cikel je naslednik PDCA. Razlika med njima je bolj semantična, a če smo natančni bi lahko rekli, da je pri:
- PDSA večji poudarek na analizi (faza Study) in razumevanju kavzalnosti. To naj bi bilo koristneje v okoljih kjer se želimo izogniti površni analizi z generičnimi rešitvami.
- PDCA, faza Check namenjena merjenju konkretnih rezultatov pred prehodom v naslednjo fazo. Je torej bolj izvedbeno orientirana.
Lean Startup (Build-Measure-Learn)
Build-Measure-Learn (BML) cikel je verjetno najvplivnejši koncept sodobnega razvoja produktov. Populariziral ga je Eric Ries v 2011 knjigi The Lean Startup. BML zanka poudarja učenje na podlagi zbranih podatkov z namenom razvoja boljših produktov. Za produktne vodje je upoštevanje tega pristopa bistvenega pomena, saj uspeh produkta iz domene ugibanja premakne v domeno empirično potrjenih hipotez.
Lean UX (Think-Make-Check)
Lean Startup je poslovni okvir za ugotavljanje, kaj razviti, da trgu ponudimo neko uporabno vrednost. Po drugi strani pa je Lean UX oblikovalski okvir za ugotavljanje, kako identificirane funkcionalnosti realizirati na uporabniku najbolj prijazen in funkcionalno intuitiven način.
- Think faza je namenjena opredelitvi problema, oblikovanju predpostavk, hipotez rešitev in boljšemu razumevanju uporabnikov.
- Make faza je namenjena pretvarjanju idej v dejanske rešitve. To vključuje wireframe, low-fidelity (običajno) prototipe in alternative. Namen je v kratkem času preveriti čim več hipotez.
- V Check fazi svoje hipoteze preizkušamo na resničnih uporabnikih. To lahko naredimo s kvalitativnimi metodami (user testing, intervjuji, ankete) ali s kvantitativnimi metodami (A/B testiranje, Wizard-Of-Oz prototip, Fake door prototip, analitika iz aplikacije ipd.).
Design Thinking (Empathize-Define-Ideate-Prototype-Test)
Ta cikel je nastal neodvisno od Agile ali Lean skupnosti. Design Thinking je pristop reševanja problemov, ki daje poseben poudarek razumevanju uporabnikov in njihovih potreb. Čeprav se pogosto predstavlja kot zaporedje petih korakov, gre v praksi za iterativen proces, kjer se lahko na podlagi novih spoznanj vračamo v katerokoli prejšnjo fazo.
Faze so:
- Empathize je namenjena razumevanju uporabnikov in njihovega okolja.
- Define pomaga oblikovati problem, ki ga želimo rešiti.
- Ideate spodbuja generiranje različnih možnih rešitev.
- Prototype pretvori ideje v oprijemljive artefakte.
- Test preverja rešitve na resničnih uporabnikih.
Scrum
Scrum za razliko od mnogih drugih Agilnih in Lean pristopov ne definira lastnega razvojnega cikla. Ne pozna ekvivalenta PDSA, Build-Measure-Learn ali Think-Make-Check. Namesto tega poudarja empirizem, katerega stebri so Transparency, Inspection in Adaptation (ne bom prevajal v slovenščino). Te principe Scrum udejanja v Sprintu skozi dogodke, kot so:
- Sprint Planning
- Daily Scrum
- Sprint Review
- Sprint Retrospective
Čeprav Scrum svojega cikla ne poimenuje, je osnovna ideja enaka kot pri drugih pristopih: redno preverjanje rezultatov dela in prilagajanje nadaljnjega razvoja na podlagi pridobljenih informacij.
OODA zanka (Observe-Orient-Decide-Act)
OODA je okvir za sprejemanje odločitev, ki je sestavljen iz štirih faz:
- opazovanje (Observe),
- orientacija (Orient),
- odločitev (Decide),
- ukrepanje (Act).
Ta iterativni proces je razvil vojaški strateg John Boyd. Z neprekinjenim kroženjem skozi navedene faze, koncept posameznikom in organizacijam pomaga sprejemati učinkovite odločitve v hitro spreminjajočih se okoljih.
Zaradi svojega vojaškega izvora uporaba zanke OODA temelji na dveh predpostavkah.
- Prva je, da vedno obstaja nasprotnik. V poslovnem okolju je to konkurent, ki ga poskušamo prehiteti.
- Druga predpostavka je, da je hitrost prednost. Če sprejmemo dobro odločitev hitreje kot nasprotnik, bomo najverjetneje zmagali.
Mnogo agilnih praktikov nevede uporablja OODA zanko.
POVZETEK
Razporedimo opisane cikle po prevladujičih področjih uporabe:
- Kakovost ⇒ PDCA/PDSA
- Proizvodnja ⇒ TPS
- Programska oprema ⇒ Scrum
- Startupi ⇒ Lean Startup
- UX ⇒ Lean UX
- Oblikovanje produktov ⇒ Design Thinking
- Vojaška strategija ⇒ OODA
Sedem različnih področij, sedem različnih terminologij, pa vse pridejo do praktično iste učne zanke:
Predpostavka – Dejanje – Povratne informacije – Učenje – Prilagoditev
Spreminja se le terminologija. Pač odvisno od tega, ali je poudarek na kakovosti, uporabniški izkušnji (UX), product discovery, razvoju programske opreme ali organizacijski optimizaciji.
Ne glede na to, ali nekdo uporablja PDCA, PDSA, OODA…, ali kateri koli framework, ki še ni bil izumljen, je osnovno sporočilo produktnih ciklov enotno:
- Ne vemo vsega vnaprej (nismo jasnovidci).
- Realnost je boljši učitelj kot načrti.
- Učenje zahteva stik z resničnimi uporabniki, strankami in okolji.
- Razvoj mora zato potekati skozi zaporedje učnih zank (iteracij).
- Nove informacije morajo imeti možnost vplivati na to, kaj bomo razvijali naslednje (adaptacija).
To je eden od razlogov, zakaj številni praktiki Agilnih in Lean pristopov postanejo skeptični do metodologij, ki poudarek namenjajo predvsem procesni mehaniki, premalo pa obdelavi povratnih informacij (SAFe, RUP, PRINCE2).
Dogodki, artefakti in imena vlog se lahko razlikujejo, vendar je temeljno vprašanje vedno isto:
Kako hitro smo sposobni ugotoviti ali gradimo pravi produkt?
Mislim, da ta članek ne potrebuje eksplicitnega priporočila za razvojno prakso. Ljudje smo slabi pri napovedovanju prihodnosti, zato so uspešni sistemi zasnovani tako, da se iz realnosti učijo hitreje kot njihovi konkurenti.
